Zgodovina

Prleško tünko so kmetje na vasi “proizvajali” zaradi dejstva, da je bilo treba meso, ki so ga pridobili od prašičev, na neki način konzervirati. Ker so pri vsaki hiši imeli nekaj prašičev, je bil čas kolin vedno pozimi. Klimatske razmere niso dovoljevale, da bi meso dlje časa ohranili v toplejših mesecih. Značilnost kolin je, da so vse dele prašiča uporabili. Iz tega so se razvili tako imenovani tradicionalni izdelki in jedi, kot so tlačenka, kisla juha, pečena kri, nadevan želodec, suhe salame, sušene šunke in tudi tünka.

zgodovina2

Znak zaščitene geografske označbe s katerim so  označeni izdelki certificiranih proizvajalcev.

Znak zaščitene geografske označbe s katerim so označeni izdelki certificiranih proizvajalcev.

Da bi meso dlje časa ostalo uporabno oziroma, da so ga v časih, ko še niso poznali hladilnikov in zamrzovalnikov prihranili za celo leto, so meso termično obdelali in ga potapljali “tünkali” v zaseko. To je bilo hranjeno v lesenih posodah, ki jim še danes lokalno pravijo “tünka”.

Na ta način je meso bilo uporabno dalj časa ne glede na to, da ni bilo tehnologije za hranjenje mesnih izdelkov.

Rezultat tega tradicionalno racionalnega postopka je tudi gastronomska posebnost, ki je po svojem okusu unikatna in prav zaradi tega zanimiva.
Zaradi povezave mesa in zaseke, v kateri meso zori, se razvije specifičen okus, ki daje temu izdelku svojo kulinarično vrednost.

Na ta način se proizvaja Prleška tünka še danes, tako v gospodinjstvih za lastno uporabo, kot tudi v pogojih industrijske proizvodnje, namenjene za trg.